Preden se lotimo vsebinske obravnave posameznih členov in novih institutov predlagane nove evropske ureditve javnega naročanja, se za trenutek posvetimo spremembi, ki je še pomembnejša od posameznih rešitev: evropska pravila ne bodo več določena z direktivami, temveč z uredbo.
Danes evropski okvir predstavljata zlasti Direktiva 2014/24/EU in Direktiva 2014/25/EU, Slovenija pa je njune zahteve prenesla v ZJN-3. Značilnost direktive je sicer, da ta določi cilje in obveznosti, države članice pa jih morajo prenesti v nacionalni pravni red. Pri tem imajo določeno polje proste presoje, zato nacionalni zakoni niso enaki, nekatere države evropska pravila prenesejo skoraj dobesedno, druge pa jim dodajo podrobnejše omejitve, postopkovna pravila in nacionalne posebnosti.
Predlog novega akta o javnem naročanju na ravni EU spreminja prav to izhodišče. Tri sedanje direktive (poleg javno naročniških, tudi koncesijsko) naj bi nadomestila ena uredba, ki bo zavezujoča v celoti in se bo neposredno uporabljala v vseh državah članicah. Evropskih pravil zato ne bo več treba – oziroma, jih ne bomo smeli prenašati v nacionalni predpis, npr. ZJN-4. Prav tako jih država praviloma ne bo smela spreminjati, širiti, ožiti ali jim dodajati nacionalnih pogojev, razen kadar bo uredba takšno nacionalno urejanje izrecno dopuščala ali zahtevala. Namen izbire uredbe je prav zmanjšanje razlik, ki so nastale zaradi različnih nacionalnih prenosov direktiv.
Kaj to pomeni na konkretnem primeru? Kaj ostaja in kaj odhaja?
Zelo nazoren primer predstavlja sedanji 89. člen ZJN-3, ki ureja pregled in ocenjevanje ponudb.
Prvi stavek petega odstavka 89. člena določa, da lahko naročnik, kadar so informacije ali dokumentacija nepopolne ali napačne oziroma posamezni dokumenti manjkajo, od gospodarskega subjekta zahteva njihovo predložitev, dopolnitev, popravek ali pojasnilo. Takšna zahteva mora biti skladna z načeloma enake obravnave in transparentnosti. To pravilo ni izvirna slovenska rešitev. Njegovo evropsko podlago predstavlja tretji odstavek 56. člena Direktive 2014/24/EU. Gre torej za pravilo, ki je bilo preneseno v ZJN-3.
Njegovo vsebinsko jedro pa najdemo tudi v drugem odstavku 102. člena predlagane uredbe. Ta določa, da lahko naročnik, kadar so informacije ali dokumentacija, ki jo je predložil gospodarski subjekt, nepopolne ali napačne oziroma posamezne informacije ali dokumenti manjkajo, gospodarskemu subjektu omogoči, da jih v primernem roku predloži, dopolni, pojasni ali dokonča.
Uredba hkrati postavlja neposredno mejo takšnemu ravnanju: odprava pomanjkljivosti je dovoljena samo, kadar gre za manjšo formalno pomanjkljivost ali nepravilnost ter se zaradi nje ponudba oziroma podatki o sposobnosti vsebinsko ne spremenijo.
Evropsko jedro sedanjega petega odstavka 89. člena ZJN-3 torej ne izginja. Ostaja, vendar ne več kot določba slovenskega zakona, s katero je bila prenesena direktiva. Po novem bo veljalo neposredno na podlagi uredbe.
Popolnoma drugače pa je oz. bo s šestim in sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3.
Šesti odstavek posebej določa, katerih delov ponudbe ponudnik praviloma ne sme dopolnjevati ali popravljati. Med drugim ureja ceno brez DDV na enoto, vrednost posamezne postavke, skupno vrednost ponudbe ter del ponudbe, povezan s tehničnimi specifikacijami predmeta naročila. Sedmi odstavek pa vsebuje podrobna slovenska pravila o popravljanju računskih napak. Določa, kdo jih lahko popravi, zahteva pisno soglasje ponudnika, prepoveduje spreminjanje količine in cene na enoto ter posebej ureja napačno matematično operacijo, ki jo je vnaprej določil naročnik, in napačno navedeno stopnjo DDV.
Ti določbi nista prenos ustrezno podrobnih pravil direktive, temveč sta slovenska nacionalna nadgradnja evropskega pravila. Predlog uredbe takšnih posebnih pravil ne vsebuje. V njem ni določbe, ki bi ohranjala sedanji slovenski seznam elementov ponudbe, ki jih ni dovoljeno spreminjati, niti posebnega režima popravljanja računskih napak.
Če bo uredba v tem delu sprejeta v predlagani obliki, šestega in sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 v prihodnji nacionalni zakon ne bo mogoče preprosto prenesti. Slovenija namreč ob neposredno uporabljivi uredbi ne bo mogla (smela) ohraniti svojega vzporednega materialnega režima dovoljenih in nedovoljenih sprememb ponudbe.
Naročniki bodo morali dopustnost odprave napake presojati neposredno po merilu iz drugega odstavka 102. člena uredbe: ali gre za manjšo formalno pomanjkljivost ali nepravilnost in ali jo je mogoče odpraviti, ne da bi se ponudba oziroma podatki o sposobnosti vsebinsko spremenili.
Tako se na enem samem primeru jasno pokažejo vse tri razsežnosti prihajajoče spremembe:
ostaja evropsko pravilo o možnosti dopolnitve, pojasnitve oziroma odprave pomanjkljivosti;
odhajata slovenski nacionalni določbi o nespremenljivih delih ponudbe in popravljanju računskih napak;
prihaja neposredna uporaba enotnega evropskega merila.
Ali nacionalni zakon potem sploh še potrebujemo?
Prehod na uredbo ne pomeni, da nacionalnega zakona o javnem naročanju ne bomo več potrebovali. Pomeni pa, da bo njegova funkcija bistveno drugačna.
Nacionalni zakon ne bo več zakon, s katerim bi Slovenija prenašala evropska pravila in pri tem ustvarjala svojo različico njihove izvedbe. Urejati bo smel predvsem vprašanja, ki jih uredba prepušča državam članicam ali jih sploh ne ureja.
Predlog uredbe izrecno določa, da ne ureja splošnega upravnega in pogodbenega prava držav članic ter ne posega v njihovo organizacijo javne uprave, finančni in proračunski nadzor javne porabe ali organizacijo sistemov socialne varnosti. Na nacionalni ravni bo zato še vedno treba urediti zlasti pristojnosti organov, pravno varstvo, nadzor, prekrške in sankcije ter posamezna organizacijska in izvedbena vprašanja.
Pomembno nacionalno področje bodo ostala tudi naročila pod evropskimi vrednostnimi pragovi. Uredba se namreč načeloma uporablja za pogodbe in koncesije, katerih ocenjena vrednost dosega pragove iz njenega 2. člena.
Toda tudi tu meja ne bo popolna. Posamezne določbe predloga uredbe segajo tudi pod evropske pragove. Četrti odstavek 134. člena na primer zahteva vključevanje podatkov o sklenjenih in izvedenih pogodbah v vrednosti najmanj 10.000 evrov v nacionalni podatkovni prostor javnega naročanja. S tem so povezane tudi obveznosti zagotavljanja podatkov o stanju in pravočasnosti plačil iz tretjega in četrtega odstavka 108. člena. To ne pomeni, da se za vsa naročila pod pragovi uporablja celoten 108. člen, pomeni pa, da posamezne obveznosti uredbe učinkujejo tudi na tem področju.
Manj nacionalnega prava, vendar več odgovornosti pri razlagi
Prihodnji slovenski zakon bo moral zato odgovoriti na vsaj dve vprašanji. Prvo je, kaj mora še urediti, ker uredba to izrecno zahteva ali dopušča. Drugo, še občutljivejše, pa je, česa ne sme več urejati, ker je to vprašanje že neposredno in enotno uredila Evropska unija.
Prehod z direktiv na uredbo zato ni samo tehnična zamenjava vrste pravnega akta. Pomeni konec številnih nacionalnih nadgradenj, omejitev in posebnosti, ki smo jih doslej razumeli kot sestavni del slovenskega sistema javnega naročanja.
Nekaj pravil bo ostalo. Nekaj jih bo odšlo. Nekatera bodo dobila novo vsebino. Predvsem pa evropskih pravil ne bomo več mogli prilagajati po svoje.
Evropska pravila prihajajo brez nacionalnega remiksa.
Prispevek temelji na predlogu Evropske komisije COM(2026) 590 final z dne 9. septembra 2026. Predlog mora biti sprejet v zakonodajnem postopku Evropskega parlamenta in Sveta, zato se lahko njegovo besedilo še spremeni.