Odprti postopek je danes eden najbolj prepoznavnih in najpogosteje uporabljenih postopkov javnega naročanja. Njegova zasnova je jasna: ponudbo lahko odda vsak zainteresirani gospodarski subjekt, naročnik pa na podlagi vnaprej določenih zahtev in meril izbere najugodnejšo ponudbo. Pogajanja pri tem niso dovoljena. Zanimivo pa je, da so dovoljene elektronske dražbe. Priznam, da logike evropskega zakonodajalca pri takšni razmejitvi nikoli nisem povsem razumela. Če je dopustno, da ponudniki v okviru elektronske dražbe izboljšujejo svoje ponudbe, zakaj jim tega ne bi omogočili tudi v okviru pogajanj?
Predlog nove uredbe EU o javnem naročanju prinaša prav to spremembo. Odprti postopek ohranja svoje ime in temeljno značilnost, to je odprtost za vse zainteresirane gospodarske subjekte , vendar bistveno spreminja možnosti njegove izvedbe. Po novem bo lahko naročnik odprti postopek izvedel s pogajanji ali brez njih.
Na možnost pogajanj v odprtem postopku smo čakali leta. Zdaj se zdi, da je končno na obzorju.
Takšna rešitev za slovensko prakso sicer ni povsem neznana. Po svoji zasnovi precej spominja na postopek naročila male vrednosti, ki že danes omogoča določeno fleksibilnost pri izvedbi pogajanj. Razlika je seveda v tem, da bi nova ureditev takšno možnost vključila v osrednji postopek javnega naročanja na evropski ravni.
Predlog uredbe sicer predvideva tri temeljne postopke: odprti, dinamični in inovacijski postopek, ob tem pa ureja tudi posebne primere oddaje naročil brez predhodne konkurence. Evropska komisija torej ne predlaga zgolj sprememb posameznih postopkov, temveč tudi občutno poenostavitev njihovega sistema. Vendar se v tem prispevku omejujem na odprti postopek, saj že ta ponuja dovolj zanimivih novosti.
Odprti postopek ne bo več nujno pomenil postopka brez pogajanj
Po 34. členu predloga uredbe bo moral naročnik že ob objavi navesti, ali bo uporabljal pogoje za sodelovanje in ali namerava izvesti pogajanja.
Prav ti dve možnosti kot pomembni značilnosti novega odprtega postopka izpostavlja tudi Stergios Konstantinou v svojem komentarju, objavljenem pri SGK Legal. Opozarja, da mora biti gospodarskim subjektom za izkaz interesa in predložitev prve ponudbe zagotovljen rok najmanj 20 dni od objave, naročnik pa mora svojo odločitev glede preverjanja sposobnosti in pogajanj razkriti že na začetku postopka. [3]
Podobno ugotavljajo pri Loyens & Loeff, kjer novi odprti postopek predstavljajo kot osrednji način oddaje javnih naročil. Njegova posebnost je predvsem v možnosti prilagoditve izvedbe: naročnik se lahko odloči za uporabo pogojev za sodelovanje ali za izvedbo brez njih, prav tako pa lahko predvidi pogajanja ali naročilo odda brez pogajanj. [5]
Tudi Kevin Munungu iz Bird & Bird poudarja, da novi odprti postopek združuje različne možnosti, ki so bile doslej značilne za ločene postopke. [4]
Pri tem pa velja opozoriti na pomembno razliko med tem, kar je resnično novo, in tem, kar je zgolj drugače predstavljeno.
Možnost, da naročnik pogojev za sodelovanje sploh ne določi, pa sama po sebi dejansko ni novost. Tudi veljavna ureditev namreč naročniku ne nalaga, da mora v vsakem postopku določiti pogoje za sodelovanje. Če jih določi, pa mora spoštovati zakonska pravila glede njihove vsebine in dokazovanja.
Resnična novost je torej predvsem možnost pogajanj.
Za ponudnike bo zato še pomembneje, da že pred pripravo ponudbe razumejo zasnovo konkretnega postopka. Ali bo naročnik odločal na podlagi prvih ponudb? Ali bodo te šele izhodišče za pogajanja? Katere pogoje za sodelovanje bo treba izpolnjevati?
Odgovori na ta vprašanja bodo morali biti razvidni že iz začetne dokumentacije.
Prva ponudba: dokončna odločitev ali šele začetek pogajanj?
Če naročnik pogajanj ne bo predvidel, bo naročilo oddal na podlagi prvih ponudb. V tem delu bo novi odprti postopek po svoji zasnovi ostal primerljiv z današnjim.
Če pa bo naročnik predvidel pogajanja, bo moral k sodelovanju v njih povabiti vse zainteresirane gospodarske subjekte, pri katerih ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjujejo morebitne pogoje za sodelovanje.
Predlog uredbe pa predvideva še eno pomembno možnost: naročnik bo lahko kljub napovedanim pogajanjem naročilo oddal že na podlagi prvih ponudb, če si bo to možnost izrecno pridržal v objavi.
Se vam zdi znano?
Seveda. Takšno rešitev danes že poznamo pri konkurenčnem postopku s pogajanji. Zato bi težko govorili o povsem novem institutu. Gre predvsem za prenos že poznanih možnosti v enoten, fleksibilnejši postopek.
Prav na primeru odprtega postopka se po mojem mnenju lepo pokaže, v katero smer želi Evropska komisija razvijati sistem javnega naročanja. Namesto številnih različnih postopkov, od katerih ima vsak svoje posebne pogoje uporabe in pravila izvedbe, predlaga manj postopkov, znotraj katerih bo imel naročnik več možnosti za izbiro ustreznega načina izvedbe.
Manj različnih postopkov torej ne pomeni nujno manj možnosti. Lahko pomeni prav nasprotno.
Za ponudnike pa bo pomembno predvsem naslednje: napoved pogajanj še ne pomeni zagotovila, da bodo imeli pozneje priložnost izboljšati svojo ponudbo. Če si bo naročnik pridržal pravico oddaje naročila na podlagi prvih ponudb, bo lahko prav prva ponudba tudi odločilna.
Za naročnike to pomeni dodatno odgovornost pri načrtovanju postopka. Že na začetku bodo morali jasno opredeliti, ali bodo pogajanja izvedli in ali si bodo pridržali možnost oddaje naročila brez njih.
O čem se bomo lahko pogajali?
Možnost pogajanj v odprtem postopku seveda ne pomeni, da bo po novem dovoljeno vse.
Predlog uredbe v 33. členu določa omejitve glede njihovega predmeta. Pogajanja bodo lahko zajemala nebistvene značilnosti predmeta naročila, ne pa razlogov za izključitev, pogojev za sodelovanje ali meril za oddajo naročila. Prav tako pogajanja ne bodo smela povzročiti bistvene spremembe predmeta naročila.
Na te omejitve posebej opozarja tudi Konstantinou, ki poudarja, da večja fleksibilnost postopkov ne pomeni odprave temeljnih pravil, namenjenih zagotavljanju enake obravnave in preglednosti. [3]
Predlog dopušča izvedbo pogajanj v enem ali več krogih. Naročnik bo lahko med pogajanji tudi postopoma zmanjševal število sodelujočih ponudnikov, vendar na podlagi meril za oddajo naročila.
Če bo med postopkom spreminjal dokumentacijo, bo moral preostale ponudnike seznaniti s spremembami in jim zagotoviti dovolj časa za prilagoditev ponudb. Pred oddajo naročila jih bo povabil k predložitvi končnih ponudb. [1]
Pogajanja torej ne bodo prostor za naknadno spreminjanje temeljnih pravil igre, temveč možnost, da naročnik v vnaprej določenih okvirih skupaj s ponudniki izboljša ponudbene rešitve.
In prav v tem vidim njihovo največjo dodano vrednost.
Kaj bo torej zares drugače?
Po moji oceni največja sprememba ne bo zgolj v tem, da se bomo v odprtem postopku lahko pogajali. Pomembnejša bo sprememba načina razmišljanja pri njegovi pripravi.
Danes naročnik najprej izbere postopek, s tem pa so v veliki meri že določene tudi možnosti njegove izvedbe. Po novi ureditvi bo moral znotraj odprtega postopka sprejeti več vsebinskih odločitev.
Ali pogajanja sploh potrebuje? Kaj želi z njimi doseči? Katere sestavine naročila bi bilo smiselno prepustiti pogajanjem? Ali želi ohraniti možnost oddaje naročila že na podlagi prvih ponudb?
To niso zgolj formalna vprašanja. Od odgovorov bo odvisno, kako bo postopek zasnovan, kako ga bodo razumeli ponudniki in kako učinkovito ga bo mogoče izvesti.
Zato se mi zdi pomembno poudariti še nekaj: večja fleksibilnost ne pomeni nujno tudi enostavnejšega dela za naročnika. Pomeni več možnosti, vendar tudi večjo odgovornost za premišljeno izbiro med njimi.
Nova ureditev bo lahko odpravila marsikatero nepotrebno procesno omejitev, ne bo pa mogla nadomestiti kakovostne priprave javnega naročila.
In morda je prav to ena pomembnejših sprememb, ki jih prinaša nova generacija evropskih pravil: manj predpisovanja poti in več odgovornosti za njeno izbiro.
Kaj torej ostaja, kaj odhaja in kaj prihaja?
Ostaja odprtost postopka za vse zainteresirane gospodarske subjekte.
Odhaja dosedanje razumevanje, da odprti postopek nujno pomeni postopek brez pogajanj.
Prihaja možnost, da naročnik znotraj istega postopka izbere način izvedbe, ki najbolje ustreza konkretnemu naročilu.
Sama v tem vidim dobrodošel premik. Ne zato, ker bi bila pogajanja vedno potrebna ali koristna, temveč zato, ker odločitev o njihovi smiselnosti končno ne bo več v tolikšni meri odvisna od formalne izbire postopka.
Prispevek obravnava predlog Evropske komisije COM(2026) 590 final z dne 9. septembra 2026. Opisane rešitve so del zakonodajnega predloga in še ne predstavljajo veljavne pravne ureditve. Končna vsebina pravil je odvisna od nadaljnjega zakonodajnega postopka.
Mag. Urška Skok Klima | ERGO, s. p.
Viri
[1] Evropska komisija, COM(2026) 590 final, 9. 9. 2026, zlasti 33. in 34. člen, Proposal for a Regulation – Public Procurement Act. Besedilo predloga.
[2] Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta, zlasti 26., 27. in 29. člen. EUR-Lex.
[3] Stergios Konstantinou, SGK Legal, Public Procurement Act: A Historic Moment for EU Public Procurement Law, razdelka 2.1 in 2.2. SGK Legal.
[4] Kevin Munungu, Bird & Bird, The proposed EU public procurement regulation: Key changes and practical implications for Belgium, 21. 9. 2026. Bird & Bird.
[5] Loyens & Loeff, New EU Public Procurement Regulation replaces 2014 directives, 9. 9. 2026. Loyens & Loeff.
Viri po navedbah v izhodiščnem besedilu, pregledani 14. 10. 2026. Sklici na strokovne komentarje predstavljajo vsebinske povzetke, ne dobesednih prevodov.